Mesto, v katerem vsi živijo v eni stavbi, do šole pa vodi poseben tunel

Na obali Zaliva princa Williama na Aljaski leži eno najbolj nenavadnih mest na svetu.

Whittier, majhno mesto na jugovzhodu zvezne države Aljaske, je znano po svojem nenavadnem načinu življenja, ki ga je v veliki meri oblikovalo ostro podnebje. Zaradi ekstremnih vremenskih razmer, obilice snega in močnih vetrov so prebivalci skozi desetletja razvili sistem, ki jim omogoča, da skoraj vse vsakodnevne opravke opravijo pod eno streho.

V kraju živi le okoli 200 prebivalcev, okoli tri četrtine pa si jih deli isti naslov. 14-nadstropna stavba Begich Towers je bila v začetku petdesetih let prejšnjega stoletja prvotno zgrajena za potrebe ameriške vojske. Ko je vojska območje zapustila, so objekt preuredili v stanovanjsko stavbo.

Prebivalci lahko odidejo na pošto, kupijo živila, obiščejo zdravnika, operejo perilo ali uredijo upravne zadeve, ne da bi morali stopiti na prosto. Zaradi tega Whittier pogosto opisujejo kot "mesto pod eno streho".

Edina stavba, ki ni del kompleksa, je šola. Tudi do nje pa otrokom v najhladnejših dneh ni treba hoditi na prostem. S stanovanjskim blokom je povezana s predorom, ki učencem in učiteljem omogoča varen prehod tudi takrat, ko temperature padejo precej pod ledišče.

Whittier leži na območju z enim najbolj vlažnih podnebij na Aljaski. Zime trajajo več mesecev, po podatkih ameriške nacionalne meteorološke službe lahko tam letno zapade več metrov snega. Zato takšna organizacija življenja ni le posebnost, temveč predvsem praktična rešitev.

Mesto je še toliko bolj nenavadno, ker je skoraj popolnoma odrezano od preostalega sveta. Do njega vodi le ena cesta skozi približno štiri kilometre dolg predor Anton Anderson Memorial Tunnel, ki poteka skozi goro.

Predor ni običajna prometna povezava. Uporabljajo ga tako avtomobili kot vlaki, na voljo pa je le en prometni pas. Zato promet poteka po vnaprej določenem urniku – vozila iz ene smeri vozijo v določenem časovnem obdobju, nato pa se smer obrne.

Ponoči je predor zaprt, zato morajo tisti, ki zamudijo zadnji prehod, počakati do naslednjega jutra.

Čeprav v zimskih mesecih v mestu velja zatišje, pa je poleti pomembno pristanišče za križarke, ki plujejo po slikovitem zalivu princa Williama, zato ga v turistični sezoni obišče na tisoče obiskovalcev. Glavni viri prihodkov so ribištvo, turizem in storitve, povezane z ladijskim prometom.